Mateja Zorko Pavšar in Alen Pavšar, Šolski center Celje
Učenje za delo v medijih težko poteka le v šolskih klopeh. Medijska produkcija živi na terenu, živi med ljudmi, ustvarja iz njih in zanje. Zato sva Mateja Zorko Pavšar (avtorica scenarija, sicer pa svetovalna delavka na Srednji šoli za strojništvo, mehatroniko in medije) in Alen Pavšar (režiser filma Vloga za Emo, sicer profesor na Srednji šoli za strojništvo, mehatroniko in medije) želela ustvariti pogoje za drugačno učenje – za odprto učenje na realnem projektu, ki sva si ga zastavila kot projekt na visokem nivoju, ki se lahko kosa in celo preseže profesionalne projekte. Najin cilj je med drugim bil tudi, da dijaki svoj izdelek pokažejo javnosti, da ga lahko kot referenco uporabijo tudi v nadaljevanju svoje kariere. Namesto na poletne počitnice je ekipa odšla na teren … na snemanje celovečernega filma, ki se je zapisal v zgodovino slovenske kinematografije kot najbolj gledan neodvisni slovenski film (film je videlo okoli 35.000 gledalcev). Ekipa 200 dijakov in številnih profesionalcev je snemala 42 dni in nastal je film, ki želi mlade navdihniti, motivirati in jim skozi zgodbo glavne junakinje Eme pokazati, da v življenju nikoli ne smemo obupati. Za vse je bilo prvič – oba profesorja sva se prvič lotila tako velikega projekta in tudi dijaki, ki so v filmu sodelovali tako kot igralci kot del tehnične, produkcijske ekipe. Film ni bil podprt s strani Slovenskega filmskega centra, bil pa je narejen s srcem, energijo, šel je skozi številne prepreke (tako finančne kot organizacijske) in je zato zagotovo zgodba o uspehu, pogumu, drznosti, sanjah … predvsem pa o odprtem učenju, o procesu v katerem nikomur ni bilo težko delati in se učiti tudi po 13 ur na dan. Ker je bilo to učenje prežeto z realnostjo, z navdihom, z učenjem izven šolskih učilnic. Ker so se dijaki učili od profesionalnih filmskih igralcev in tehničnih sodelavcev, ker so se učili drug ob drugem in zato, ker je ob tem nastalo nekaj konkretnega, kar so lahko pokazali vsej Sloveniji, Hrvaški, Srbiji …
