Marta Štefanič, Arnes, SI-CERT
Zdi se, da nas internet prehiteva; takšen vtis pusti hiter vpogled v statistiko incidentov nacionalnega odzivnega centra za omrežne incidente SI-CERT. V letu 2015 se je prvič, kar od leta 2008 na SI-CERT beležimo statistiko prijav, zgodilo, da je število prijavljenih spletnih goljufij preseglo število prijavljenih tehničnih incidentov; izsiljevalski virusi, phishing napadi, prevare pri spletnem nakupovanju, izsiljevanja s skrivaj pridobljenimi intimnimi posnetki in ostale goljufije, ki se najpogosteje širijo prav prek priljubljenih družbenih omrežij. Skrbi nas lahko dejstvo, da za izpeljavo večine teh goljufij napadalci niso potrebovali naprednega računalniška znanja, zadostovale so že preproste tehnike socialnega inženiringa. Davek za našo neozaveščenost, naivnost in nepoznavanje spletnih mehanizmov torej že plačujemo. Ogoljufani niso računalniški analfabeti, ampak povprečni uporabniki, ki ne upoštevajo priporočil za varno uporabo spletnih storitev, saj zase verjamejo, da se jim ne more nič zgoditi. Navdušeno uporabljamo družbena omrežja, nakupujemo prek spleta, uporabljamo spletne plačilne servise, servise za rezervacijo namestitev itd. Hkrati pa pozabljamo, da z velikimi tehnološkimi koraki, ki poenostavljajo naše delovne procese, prihajajo tudi velike odgovornosti. Spletni ponudniki in posredniki so odgovorni, da dostavijo storitve in omogočijo njihovo varno delovanje, na nas uporabnikih pa je, da spletne storitve uporabljamo v skladu s pravili in pogoji uporabe ter z nič manj previdnosti, kot smo doslej njihove nedigitalne predhodnike. Za primer vzemimo kartično poslovanje; na POS-terminalu zaščitniško zakrivamo PIN-številko, a takoj zatem svojo kreditno kartico zaupamo spletni trgovini sumljivega izvora. In če je res tako lahko uporabljati družbena omrežja, zakaj se največ goljufij začne prav tam? Upanje na pregon kriminalcev je skoraj brezpredmetno. Pristojnosti institucij pri reševanju spletnega kriminala se končajo na meji Evropske unije, kar s pridom izkoriščajo goljufi. Ti svoje spletne strani postavljajo na tujih strežnikih, skrivajo se za generičnimi elektronskimi naslovi, uporabljajo kriptirane plačilne valute, nas kontaktirajo iz lažnih profilov in pogosto prihajajo iz držav tretjega sveta, kjer njihova zakonodaja močno šepa in na možnost pregona lahko računamo le izjemoma. Za svojo varnost lahko največ storimo uporabniki sami. Internet je nenehno razvijajoča se dimenzija, ki počasi prevzema naloge in funkcije storitev v realnosti, podobna so tudi načela, ki jih moramo upoštevati za varno uporabniško izkušnjo; preudarnost, zdrava skepsa in previdnost.
