Goran Bezjak, Zavod RS za šolstvo
Pridobivanje znanja ni vezano na šolski učni prostor. Določene stvari dodobra razumemo šele takrat, ko se jih samostojno lotimo. S praktičnim delom uvidimo podrobnosti, ki so velikokrat bistvene za razumevanje pojavov. Kot učitelj sem spoznal, da učenci snov najbolje razumejo, ko se ji dovolj približajo, na primer z lastnim izvajanjem in sestavljanjem eksperimentov. Eno od takšnih učnih okolij, ki dobro podpira področje naravoslovja, je zagotovo domača delavnica. Pri pouku sem uvedel, da učenci izdelajo en praktični izdelek na leto (npr. kuhinjska tehtnica), ki pripada določeni obravnavani snovi. Takšna naloga je velikokrat vključila tudi (stare) starše ali sovrstnike. Predvsem dedki in očetje so kaj hitro potegnili otroke v delavnico in z njimi izdelali izdelek, ki je zadostoval podanim kriterijem. Vprašal sem se: “Ali želim, da se učenci učijo le iz knjige in delajo samostojno, ali pa želim razvijati sodelovalno delo ter pridobivanje znanja iz različnih virov?” S tovrstno nalogo se izobraževalni proces prenese izven šolskega urnika v domače okolje, učitelj pa dobi vlogo moderatorja. Učitelj sicer poda kriterije za praktični izdelek, toda lastno delo zahteva pripravo načrta izvedbe izdelka, izdelavo, testiranje in nato predstavitev učitelju. Učenec izdelek predstavi tako, da razloži teoretično ozadje in odgovori na zastavljena vprašanja oz. reši računsko nalogo, vezano na izdelek. Pri ocenjevanju tako učitelj vrednoti ustno razlago, računske spretnosti ter spretnosti laboratorijskega dela ob uporabi narejenega izdelka, zato učenčeve razlage ne temeljijo več le na prebranih besedah, pač pa jih črpa iz opazovanja ter lastnega razmišljanja med rokovanjem z izdelkom. Vsak učenec naredi izdelek, prilagojen svojim ročnim spretnostim. Učitelj ne ocenjuje videza izdelka, saj je cilj razumevanje fizikalnega ozadja. Če otrok fizikalnega ozadja ni razumel, je vlogo učitelja spontano prevzel sorodnik ali sovrstnik že od načrta izdelka dalje. Uporabljena sta pristopa projektnega učenja in sodelovalnega dela, čemur je sodobna tehnologija odlična podpora. Spodbuja se ustvarjalnost in razvijanje praktične (ročne) spretnosti. Prednost takšnega dela je individualizacija, saj si vsak učenec sam izbere zahtevnost izdelave in čas, ki ga nameni izdelavi, ter naredi unikatni izdelek po svoji predstavi. Učitelj lahko uvede takšen način učenja v vsakem letniku posebej in tako spodbuja razvoj zgoraj navedenih spretnosti skozi vsa leta učnega procesa.
