Milan Setničar, Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija, Vegova
Učenje strokovnih predmetov je velikokrat povezano z visokimi stroški strojne in programske opreme, kar posledično največkrat pomeni omejitve pri pravicah uporabe programske opreme. Ta je, zaradi visokih cen, omejena na šolsko uporabo, kar dijakom onemogoča dopolnilno delo doma. Še večji problem pa nastane, kadar v učilnicah za laboratorijske vaje ni toliko opreme, da bi lahko vsak dijak preizkušal obravnavano snov na realnem sistemu. Določen del obravnavane učne snovi je sicer mogoče obdelati na simulatorjih, ki so običajno cenovno dostopnejši, vendar ne v celoti. V takih pogojih množica novih informacij ne potuje več do dijakov preko učitelja, ampak so za njihovo selektivno sprejemanje odgovorni dijaki sami, učitelj pa postane usmerjevalec in kritični opazovalec na podlagi svojega znanja in izkušenj. Moj namen je predstaviti model, ki rešuje opisane težave na SIEMENS in FESTO programski in strojni opremi. Z upoštevanjem dejstva, da imajo dijaki v višjih letnikih strokovne šole zelo različna predznanja s strokovnega področja, predvsem zaradi njihovih lastnih interesov po pridobivanju znanj in veščin, so v učnem modelu prikazane možnosti, kako izkoristiti njihove potenciale v korist rešitve problema omejenih materialnih možnosti šole in hkrati ne omejevanja njihovega hitrega napredovanja v učnem procesu. Učna snov, ki je predvidena v letnem delovnem načrtu je osnova za določanje kriterijev ocenjevanja in ciljev, ki jih dijaki v teku leta naj bi dosegli. Zaradi različnih predznanj so, že v začetni fazi uresničevanja učnega načrta, predvidene različne hitrosti doseganja ciljev. Tako dijaki z boljšimi izhodiščnimi potenciali znanja in hitrejšim usvajanjem učne snovi že nekje v prvi četrtini šolskega leta pridejo iz simulacijskih okolij na raven upravljanja realnih sistemov. Usposabljanje in ocenjevanje znanja se tako v prvi četrtini leta lahko izvede delno na opremi, delno pa samo na simulatorjih. V naslednjih fazah najboljši dijaki začnejo z zahtevnejšimi, bolj abstraktnimi nalogami, ki zahtevajo več načrtovanja, raziskovanja, ustvarjalnosti, samostojnosti in jim ponovno zadostujejo simulatorji, ostali pa jim po njihovih zmožnostih sledijo. Na ta način je končna ocena učnega predmeta odraz dejanskega dijakovega znanja, brez omejitev zaradi razpoložljive opreme, po drugi strani pa odprte možnosti dela predstavljajo spodbudo za raziskovalno delo in večje možnosti sodelovanja z gospodarstvom.
